Nataša Pirc Musar · @nmusar
27th Jan 2012 from Twitlonger
Za vse, ki me sprašujete o sporazumu ACTA: Ga ne podpiram in sem jezna na SLO, ker ga je podpisala v tajnosti. Tako se to ne dela, vsaka demokracija mora dati možnost, da tudi civilna družba pove svoje mnenje.
Tovrstnih pritiskov glede avtorskih pravic pri nas v takšni meri še nismo zaznali, da bi predstavljala tematika kakšen velik problem, ne gre pa zanemariti, da imamo v Sloveniji že prisotne sporne zahteve do ponudnikov dostopa do interneta. Sporne določbe Zakona o igrah na srečo (107.a člen) namreč nalagajo možnost blokade spletnih strani in s tem nalagajo odgovornost ponudnikom dostopa do interneta in ne izvajalcem ali uporabnikom spletnih iger na srečo. Na celo ustavno spornost omenjene določbe opozarja tudi Ministrstvo za pravosodje v svojem mnenju (http://static.slo-tech.com/stuff/MP_ZIS_27dec2011.pdf). Še več, urad za nadzor prirejanja iger na srečo je v zahtevi, o kateri je odločalo sodišče, dosegel to, da se vse, ki klikajo na spletne strani internetnih stavnic, preusmeri na spletno stran urada. Proti uradu bomo uvedli inšpekcijski postopek, ker menimo, da urad nima pravice in pravne podlage za pridobivanje IP številk uporabnikov internetnih stavnic. Na uradu se namreč niso zadovoljli samo z blokado nelegalnnih internetnih stavnic, temveč so na svoje spletišče preusmerili podatke o prometu na blokirani spletni strani.
Ne smemo pozabiti, da Ustava RS strogo varuje pravico do komunikacijske zasebnosti in sicer je poseg v svobodo komuniciranja dopusten, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
1) da je poseg določen v zakonu,
2) da poseg s svojo odločbo dovoli sodišče,
3) da je določno omejen čas izvajanja posega in
4) da je poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.
Je mogoče splet regulirati ne da bi posegli v svobodo komuniciranja?
Najbrž je iluzorno pričakovati, da bo lahko splet še dolgo ostal bolj ali manj nereguliran – s tem ko se v informacijski družbi čedalje večji del našega delovanja odvija na in s pomočjo spleta, se kaže tudi potreba po pravni ureditvi nekaterih področij, ki so že urejana v realnem svetu in težko bo na daljši rok dopustiti, da bi splet ostal področje, ki ga ni moč nadzorovati in kjer je vse dopustno in mogoče. Bistven izziv pa bo vsekakor, kako regulirati splet, ne da bi pri tem poteptali temeljne človekove pravice, med katere sodi tudi pravica do komunikacijske in informacijske zasebnosti. Prav gotovo obstajajo rešitve, ki predstavljajo minimalne ali celo ničelne posege v zasebnost, vprašanje pa je, kako močni bodo različni politični in lobistični interesi. Med take rešitve teoretično sodijo različni pavšali, npr. pribitek, ki ga na mesečno naročnino dostopa plača uporabnik interneta in ki ga prejmejo lastniki pravic iz naslova intelektualne lastnine, znani pa so tudi zelo uspešni drugačni poslovni modeli plačevanja za avtorske vsebine na spletu, ki ne terjajo cenzure, nadzora in blokad spleta. Podobne rešitve so v primerjavi s t.i. »three-strikes« zakonodajami neprimerno bolj prijazne do temeljne človekove pravice do zasebnosti, kot rečeno pa bo v veliki meri rezultat odvisen od političnih in lobističnih moči, pri čemer pa ne gre zanemariti možnost burnega odziva javnosti, kot smo mu bili priča tudi v primeru SOPA. Opozarjam torej na to, da se pri regulaciji svetovnega spleta ne smemo zaleteti in da moramo iskati rešitve, ki so zasebnosti in svobodi interneta bolj prijazne. Se bojim, da bomo tudi mi pri Informacijskem pooblaščencu imeli zaradi tega mednarodnega sporazuma, ki je bil res podpisan v popolni tajnosti (in tega ne odobravam), več dela. Pričakujem razsodnost parlamenta EU. Še je čas.